Pomoč pri prepogibanju in lepljenju

Kako majhni magneti omogočajo izdelavo kompleksnih geometrijskih papirnatih figur

Prispevek od: J.B., München, Nemčija

Na spletu od: 16.02.2009

en ikosaeder

Če poskušate iz papirja/kartona (ali drugega preprosto obdelovalnega materiala) prepogniti votle telesa, pridete (vsaj pri zaprtih telesih) slej ko prej do točke, ko preostalih lepilnih zavihkov preprosto ne morete več lepo izdelati: Oba dela, ki ju želite zlepiti, ni več mogoče stisniti s prsti z obeh strani. Ena od obeh strani je namreč znotraj telesa.

Če gre le za preproste geometrije (na primer kocko), je mogoče te zadnje pregibe večinoma nekako »skrpati« skupaj. Pri bolj zapletenih in zlasti pri majhnih telesih (kot je zapleten rombikuboktaedar v zaščitni kartonski kocki) pa postane precej težje.

Seveda kot vedno pomagajo supermagneti (Q-05-04-01-G, S-03-01-N ali drugi): pomembno je le, da so majhni, pri tem pa imajo razmeroma velike magnetizirane površine in so poceni :-).

Preprosto na omenjeni "kritični točki", kjer zadnjih lepilnih loput ni več mogoče pravilno pritrditi, enega od malih magnetov skozi preostalo odprtino v telesu namestite na mesto. Ustrezna mesta utrdite z lepilom in telo zaprite.

Nato drugi magnet (ali feromagnetni predmet, na primer kemični svinčnik) kot nasprotni del od zunaj nad lepilnim mestom pomikajte sem in tja. Magnet od znotraj pritisne lepilno loputo in poskrbi za dober oprijem.

Magneta v votlem telesu žal ni mogoče videti, v tem videu pa lahko vidite, da ga privlači kuli.

Prednost: Tudi zelo kompleksne geometrije je mogoče čisto do konca zanesljivo zlepiti in dokončan izdelek je mogoče na primer pritrditi na hladilnik.

Slabost: Magnet ostane do uničenja v s skrbnostjo izdelani figuri (po drugi strani pa to seveda večkratno poveča njeno vrednost...)

Pri kartonski škatli (zaščitnem ovitku za rombikuboktaeder) so bili poleg tega zelo koristni tudi Kockasti magneti W-05-G: fiksirali so lepilne spoje kot drobne vijačne sponke. To je praktično, ker se tog karton nerad upogiba in ima tendenco, da se na še ne povsem posušenih lepilnih spojih znova razpre.